Današnje jutro je bilo drugačno od drugih - pozno ponoči sem se zadnjič poslovila od tebe, draga prijateljica in tolažnica. Upam, da te ne boli več in vem, da te nikoli več ne bo bolelo. Zdaj si na " območju brez signala" kot si to opisala. Mogoče v šesti galaksiji, brez svojih, ki so žalostni in oropani tvoje prisotnosti, vendar s spominom nate, ki nikoli ne ugasne. Zbogom, sem ti rekla v mrzli, jesenski noči, na dvorišču tvojega bloka, kjer sva preživeli veliko zanimivih pogovorov. In nikoli več ne bo tako kot prej. Morje, ki si ga ljubila čez vse, bo vedno brez tebe, nikoli ne boš dosegla mrzle Aljaske, kamor si si vedno želela. Na mrzlo.
Edvard Kocbek: Molitev



Vse je večno,
kar nastane,
rojstvo je močnejše
od smrti,
vztrajnejše
od obupa in samote,
silnejše od hrupa in greha,
slovesnejše
od zavrženosti.
Nikoli
ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen.

Prijateljica Vikica