Svet EU in Evropski parlament sta konec januarja 2024 dosegla začasni politični dogovor o predlogu za pregled Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode. Revizija navedene direktive je eden od ključnih rezultatov v smeri načrta EU za ničelno onesnaževanje. V članku želimo predstaviti novo ureditev področja čiščenja komunalnih odpadnih voda in kako bo ta vplivala na nadaljnji razvoj področja, predvsem z vidika prisotnosti onesnaževal v komunalni odpadni vodi in financiranja zahtevnejših postopkov čiščenja.
Namen Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode (direktiva) je zaščititi okolje pred različnimi škodljivimi vplivi izpustov odpadne vode iz urbanih področij in izpustov iz določenih industrijskih sektorjev ter zagotoviti učinkovito zbiranje, čiščenje in odvajanje komunalnih in industrijskih odpadnih voda. Cilj prenovitve direktive je posodobiti 30 let staro direktivo, izboljšati upravljanje s komunalno odpadno vodo in obravnavati vire onesnaževanja iz urbanega okolja, ki v stari direktivi še niso bili ustrezno naslovljeni, ter doseči boljšo usklajenost s cilji Evropskega zelenega dogovora. Zato so v direktivi sedaj izpostavljena tudi mikroonesnažila, kamor spadata tudi mikroplastika, spojine PFAS, kozmetični pripravki, pesticidi in farmacevtske učinkovine - zdravila.
Prva stvar, ki jo je treba izpostaviti, je to, da komunalna odpadna voda ni vir mikroplastike in ostalih mikroonesnažil, ampak je samo transportni medij za te snovi. V komunalno odpadno vodo le-te preidejo pri uporabi pitne vode in vsakdanjih higienskih opravilih ljudi. Pri tem lahko izpostavimo tri bistvene izvore mikroplastike v odpadni vodi, in sicer: pranje sintetičnih oblačil, kozmetični pripravki in čistila za vsakdanjo higieno in rabo v gospodinjstvih ter ostanki avtomobilskih gum na cestiščih, ki se ob dežju izpirajo v mešane kanalizacijske sisteme ali pa neposredno v vodotoke. Ostali viri mikroonesnažil pa v komunalno odpadno vodo prehajajo ob njihovi uporabi ali pa po uporabi, v obliki človeških izločkov.
Pitna voda v Šaleški dolini je bila v letu 2023 zdravstveno ustrezna in varna za pitje.
V Komunalnem podjetju Velenje izvajamo kontrolo kakovosti pitne vode po vodovodnem omrežju v Šaleški dolini. V letu 2023 je bilo odvzetih 936 rednih mikrobioloških in fizikalno kemijskih vzorcev pitne vode in 7 vzorcev za razširjene preiskave vode. Na pipah uporabnikov je bilo analiziranih 368 vzorcev v laboratoriju KPV in 10 vzorcev v laboratoriju NLZOH. Vsi vzorci pitne vode so bili zdravstveno ustrezni in skladni z zakonodajnimi zahtevami. V okviru republiškega monitoringa je bilo odvzetih 34 mikrobioloških in fizikalno kemijskih vzorcev pitne vode. En vzorec je bil neskladen zaradi povečanega št. mikroorganizmov pri 22 in 37°C, ostali vzorci so bili ustrezni. V letu 2023 se je izvajala tudi redna kontrola ogrete pitne vode. V TPP je bilo izvedenih 210 kontrol priprave vode in 158 kontrol prisotnosti Legionel. Tudi ogreta pitna voda je bila zdravstveno ustrezna. Podatki o koncentracijah analiziranih parametrov po oskrbovalnih območjih so prikazani v Tabeli 2.
Uporabniki lahko do vseh posodobljenih informacij glede pitne vode dostopate na spletni strani KP Velenje (pitna voda). Na tej povezavi so dostopne informacije o upravljavcu, o načrtu obveščanja v rednih in izrednih situacijah, o oskrbovalnih območjih, podatki o prispevnih in vodovarstvenih območjih ter vrsti priprave vode, najnovejši rezultati analiz, o parametrih, trdotah in mineralnih snoveh, ki jih določamo v pitni vodi, o nevarnostih in tveganjih glede vodovodnih sistemov, nasveti za zmanjšanje porabe in odgovorno rabo vode, nasveti za zdravje uporabnikov, vzdrževanje internih inštalacij, možnost virtualnega dostopa do vodovodnih objektov, izjave o skladnosti pitne vode in letna poročila, ceniki ter ostale informacije o pitni vodi. Uporabniki lahko podatke o pitni vodi dobite tudi preko utemeljene zahteve, poslane na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., ali pa vprašanja pošljete preko spletne strani KP Velenje.
V Sloveniji je 109 distribucijskih sistemov toplote, ki opravljajo dejavnost kot gospodarsko javno službo ali kot tržno distribucijo. Med distribucijskimi sistemi toplote so velike razlike zaradi uporabe energentov in tehnologije za proizvodnjo toplote, obratovalnih pogojev, izkoriščenosti sistemov in gostote odjema. Vse to se odrazi v neenakih cenah toplote, na katere posredno vplivajo tudi različne izgube na sistemih. Izgube na distribucijskih sistemih so odvisne tudi od letnega temperaturnega primanjkljaja, dolžine distribucijskega sistema, gostote odjema, temperaturnega režima delovanja in sezonske ali celoletne oskrbe s toploto. Na sistemih, ki poleg ogrevanja v času ogrevalne sezone zagotavljajo tudi sanitarno toplo vodo skozi celotno leto, so izgube višje.
Na podlagi podatkov reguliranih distributerjev toplote ugotavljamo, da so izgube največje v distribucijskih sistemih Šentilj, Vransko, Gornji Grad, Velenje in Kidričevo. Poleg navedenega na letni znesek oskrbe vpliva tudi letna poraba toplote, ki je odvisna od več parametrov, med katere spadajo predvsem izoliranost objekta, višina temperature v ogrevanih prostorih, pogostost zračenja prostorov, hidravlična uravnoteženost ogrevalnega sistema, dolžina ogrevalne sezone. Pomembni so torej tudi ukrepi energetske učinkovitosti stavb, kar se odrazi v povprečni porabi primerljivega gospodinjskega odjemalca.
Agencija za energijo je v dosedanjih analizah cen toplote od leta 2016 uporabljala značilnega gospodinjskega odjemalca v večstanovanjski stavbi z obračunsko močjo 7 kW in letno porabo 6,21 MWh, ki je bil določen na podlagi takrat znanih podatkov. Povprečna obračunska moč in povprečna letna poraba gospodinjskega odjemalca v večstanovanjski stavbi se zaradi ukrepov energetske sanacije stavb znižuje, zato bo agencija za analizo cen toplote oblikovala novega značilnega odjemalca toplote. Med reguliranimi distribucijskimi sistemi toplote je največja letna poraba gospodinjskega odjemalca v večstanovanjskih stavbah v Lendavi, Kidričevem, Velenju in Ribnici.
Stroške ogrevanja je mogoče učinkovito zmanjšati tudi z energetsko prenovo objekta in spremembo temperature v ogrevanih prostorih (za stopinjo Celzija znižana temperatura zraka v prostoru pomeni okoli sedem odstotkov manjšo porabo energije). Največ priložnosti za znižanje stroškov ogrevanja je v lokalnih skupnostih, kjer objekti še niso energetsko sanirani. Iz prikaza maloprodajnih cen toplote je razvidno, da se del cene, ki je odvisen od fiksnih stroškov, ne spreminja, spreminja pa se variabilni del cene, ki je odvisen od cen vhodnih energentov, ki se spreminjajo glede na tržne razmere in stroške emisijskih kuponov. Kljub višjim cenam toplote v nekaterih lokalnih skupnostih, ki se odrazijo v višjem znesku na mesečnih računih, pa je treba za pravilno razumevanje zneska upoštevati tudi načine plačila, pogostost odčitavanja porabljene energije in poračunov ter vmesnih akontacij plačila.
Zato enostavne primerjave med sistemi, ki bi pojasnila, kateri sistem je najdražji oziroma najcenejši, ni mogoče podati. Dejstvo je, da je ogrevanje iz distribucijskega sistema v Velenju (in Šoštanju) še vedno najugodnejše. Agencija regulira cene toplote 41 distribucijskim sistemom in preverja, ali so cene toplote oblikovane skladno z metodologijo agencije, ob zaznanih neustreznostih pa primerno ukrepa.
VIR: Agencija za energijo RS, https://www.agen-rs.si/-/prestavitev-stanja-oskrbe-odjemalcev-s-toploto-iz-sistemov-daljinskega-ogrevanja
