Skoraj leto dni po uveljavitvi nove evropske direktive o čiščenju komunalne odpadne vode med upravljavci komunalnih sistemov še vedno ostaja kopica odprtih vprašanj. Čeprav je njen cilj jasen – izboljšati stanje voda in posodobiti ravnanje z odpadno vodo v celotni EU – pa je direktiva izjemno obsežen dokument, ki s številnimi novimi zahtevami preoblikuje tehnološke, organizacijske in finančne obremenitve držav članic. V Sloveniji se kot največji izziv kaže predvsem način, kako direktivo prenesti v nacionalni pravni red na način, ki bo izvedljiv in hkrati skladen z realnim stanjem na terenu.

Strokovnjaki opozarjajo, da implementacija ne sme biti prepuščena birokratskim interpretacijam brez povezave z vsakdanjimi izzivi upravljavcev. Ti bodo v prihodnjih letih soočeni z zahtevnejšimi čistilnimi postopki, dodatnimi obveznostmi monitoringa, razvojem novih poslovnih modelov ter nujnimi investicijami v infrastrukturo. Številna vprašanja – od rokov za izpolnjevanje posameznih členov do oblikovanja razširjene proizvajalčeve odgovornosti pri kvartarnih obdelavah – zato zaenkrat ostajajo še brez jasnih odgovorov.

A prav razumevanje zahtev in pravočasno, strokovno načrtovanje bosta določala, ali bo Slovenija izkoristila priložnost za celovito nadgradnjo sistema ravnanja z odpadnimi vodami. Nova direktiva ni le izziv, temveč tudi priložnost, da naredimo pomemben korak k čistejšim vodam, učinkovitejšim sistemom in trajnostnemu upravljanju naravnih virov.

Novembra 2024 je Svet EU dal končno zeleno luč za prenovljeno direktivo EU o čiščenju komunalne odpadne vode. Revidirana direktiva širi področje uporabe na manjša naselja, zajema več vrst onesnaževal, vključno z mikroonesnaževali, ter prispeva k energetski nevtralnosti.

Nova pravila predstavljajo enega ključnih rezultatov v okviru akcijskega načrta EU za ničelno onesnaževanje.

Več naselij in več onesnaževal zajetih

V skladu s prenovljeno direktivo morajo države članice zbirati in čistiti odpadne vode iz vseh naselij z obremenitvijo nad 1.000 populacijskih enot – merilo, ki se uporablja za izračun obremenitve komunalnih odpadnih voda – v skladu z minimalnimi standardi EU (namesto prejšnjega praga 2.000 populacijskih enot).

Da bi se bolje spopadli z onesnaževanjem in preprečili izpuste neočiščenih komunalnih odpadnih voda v okolje, morajo biti vsa naselja med 1.000 in 2.000 populacijskimi enotami do leta 2035 opremljena z zbiranjem odpadne vode, vse komunalne odpadne vode pa morajo biti nanje priključene.

Za taka naselja bodo morala, prav tako do leta 2035, država članice iz komunalne odpadne vode odstraniti biorazgradljivo organsko snov (sekundarno čiščenje), preden se voda izpusti v okolje. Odstopanja bodo veljala za države članice, kjer je pokritost s kanalizacijskimi sistemi zelo nizka in bi zato zahtevala znatne naložbe. Odstopanja bodo na voljo tudi državam, ki so se EU pridružile pred kratkim in so že izvedle znatne naložbe za izvajanje obstoječe direktive (tj. Romunija, Bolgarija in Hrvaška).

Do leta 2039 bo odstranjevanje dušika in fosforja (terciarno čiščenje) obvezno za čistilne naprave, ki čistijo komunalne odpadne vode z obremenitvijo 150.000 populacijskih enot in več. Za te čistilne naprave bodo morale države članice do leta 2045 uvesti dodatno čiščenje za odstranjevanje mikroonesnaževal, t. i. kvartarno čiščenje.

Mikroonesnaževala

Proizvajalci farmacevtskih izdelkov in kozmetike – glavnega vira mikroonesnaževal v komunalnih odpadnih vodah – bodo morali pokriti najmanj 80 % dodatnih stroškov kvartarnega čiščenja, prek sheme razširjene odgovornosti proizvajalcev (ROP) in v skladu z načelom »onesnaževalec plača«.

K energetski nevtralnosti

Sektor čiščenja komunalne odpadne vode bi lahko imel pomembno vlogo pri znatnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in pri pomoči EU pri doseganju cilja podnebne nevtralnosti. Nova pravila uvajajo cilj energetske nevtralnosti: do leta 2045 bodo morale čistilne naprave z obremenitvijo 10.000 populacijskih enot in več uporabljati energijo iz obnovljivih virov, ki jo proizvedejo same.