pexels photo 220213

Komunalno podjetje Velenje, d. o. o., iz 5 oskrbovalnih območij oskrbuje s pitno vodo 44.190 uporabnikov Šaleške doline (občine Velenje, Šoštanj, Šmartno ob Paki, Dobrna, Žalec, Polzela, Mozirje, Mislinja). Ker imamo na našem območju za pripravo pitne vode na voljo površinski vodni vir Ljubija in vodne vire Mazej, Toplice, Dolič, Ločan, Lampret, Jablanice, ki so pod vplivom površinskih vod in sodijo med kraške vodne vire, je pri nas nujna priprava pitne vode. V napravah za pripravo pitne vode (NPPV), ki so bile zgrajene v okviru kohezijskega projekta leta 2015, se za pripravo vode uporablja fizikalni postopek ultrafiltracije. Ultrafiltracija je filtracija vode skozi membrane, ki imajo pore velikosti 0,02 µm in pri filtraciji zadržijo vse delce, mikroorganizme in viruse ter nekatere velike organske molekule. Pri samem postopku filtracije vode ne uporabljamo kemikalij. Po pripravi surove vode na NPPV v pitno vodo pa sledi nadaljnja stopnja vodooskrbe, to je distribucija pitne vode do uporabnikov. Da pitno vodo pripeljemo na pipo do vsakega uporabnika, so potrebni kilometre dolgi cevovodi (na našem sistemu jih imamo več kot 700 kilometrov) in objekti za shranjevanje vode (vodohrani, rezervoarji).

Kakovost pitne vode redno nadziramo v okviru sistema HACCP in programa Notranji nadzor nad kakovostjo pitne vode. Letno na sistemu odvzamemo več kot 1000 vzorcev za analizo na mikrobiološke in fizikalno kemijske parametre, od tega vsaj 200 na pipah uporabnikov.

Slika 3. NPPV Grmov vrh

Naprava za pripravo pitne vode Grmov vrh

Slovenija je izredno bogata z vodo, je ena najmanjših držav v Evropi, vendar glede vodnih virov med najbogatejšimi, saj se po njej vije 27.000 kilometrov potokov in rek. Voda se stalno obnavlja, proces pa poteka zaradi nenehnega kroženja vode. Zaradi segrevanja površja voda izhlapeva, se kondenzira v oblakih in s padavinami pada nazaj na Zemljo. Nekatere vode prodrejo globoko v zemljo in dopolnijo vodonosnike, ki so zaloge sladke vode za dolgo časa. Nekatere ostanejo blizu površine zemlje in lahko pronicajo nazaj v površinske vode in morje ali se odvajajo v podzemne vode. Nekatere podzemne vode stečejo skozi odprtine v zemeljsko površje in pridejo ven kot sladkovodna voda, potok, reka. Ker je voda univerzalno topilo in pri kroženju v naravi sprejema ter bolj ali manj raztaplja večino snovi, s katerimi pride v stik (delce, trdne snovi, različne kemijske in biološke materiale, tekočine, pline), se lahko tudi onesnaži, in sicer kjerkoli na svoji poti, od prispevnega območja pa do uporabnikove pipe.

Ljudje smo s svojim napredkom ustvarili tudi veliko snovi, ki se sicer uporabljajo v zelo majhnih količinah (zdravila, pesticidi, umetne mase, sintetične hormone, droge…), vendar za okolje in ekosisteme predstavljajo veliko breme, saj obstoječi organizmi »ne vedo«, kaj početi s temi snovmi in jih ne znajo predelati, razgraditi. Tako si v okolje in vode sami vnašamo veliko neželenih snovi, mikroonesnažil, ki jih zaradi povezanosti vodnega sistema lahko dobimo nazaj, raztopljene v naši pitni vodi.

V trenutku, ko odpremo pipo in iz nje priteče pitna voda, pa kot produkt uporabe le-te in načina našega življenja in delovanja nastaja odpadna voda. Na območjih, ki so opremljena s kanalizacijskim omrežjem, se le-ta zaključujejo s komunalnimi čistilnimi napravami, kjer se odpadna voda čisti pred izpustom v okolje. Zaradi razpršenosti poselitve in geografskih preprek, ki preprečujejo stekanje vode po kanalizacijskem sistemu do Centralne čistilne naprave Šaleške doline (CČN), velikosti 50.000 PE, kjer se letno čisti 6 mio m3 odpadne vode, se odpadne vode čistijo tudi na 9 malih komunalnih čistilnih napravah (MKČN), velikosti od 50 do 1.500 PE, ki so zgrajene na teh območjih. Na kanalizacijski sistem je vezanih 138.657 hišnih priključkov oziroma 36.000 prebivalcev, za katere izvajamo storitev odvajanja in čiščenja odpadne vode, ostalim, nekaj več kot 2600 objektom na območjih, kjer ni zgrajene kanalizacije, pa zagotavljamo redno praznjenje greznične gošče oziroma blata iz posameznih MKČN, manjših od 50 PE.

Slika 1. CČN Šaleške doline linija blata

Centralna čistilna naprava Šaleške doline, linija za obdelavo blata

Na področju raziskovanja smo v letu 2019 več pozornosti namenili sodelovanju v projektu skupine, ki jo vodi prof. dr. Ester Heath, z Odseka za znanosti o okolju Instituta Jožefa Stefana, imenovanemu Epidemiologija odpadnih vod, ki raziskuje področje prisotnosti mikroonesnažil v pitni in odpadni vodi, v letu 2020, ob izbruhu pandemije virusa SarsCov-2, pa smo se pridružili raziskavi Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) o prisotnosti le-tega v odpadnih vodah. Tedensko zbiramo vzorce odpadne vode, ki doteka na CČN, in v njih na NIB določajo prisotnost virusa SarsCov-2. Namen raziskav je pridobiti orodje, s katerim bi lahko odkrili prisotnost bolezni, še preden se ta na določenem območju ali lokaciji (npr. domovi za ostarele, bolnišnice…) pokaže in začenja širiti.

Kot produkt čiščenja komunalnih odpadnih vod nastaja odvečno biološko blato, ki je sestavljeno iz neraztopljenih snovi, ki so prisotne v komunalni odpadni vodi, in odvečne biomase, ki jo predstavljajo odmrli mikroorganizmi, ki so »zrasli« ob prehranjevanju s snovmi, raztopljenimi v tej odpadni vodi. Odvečno blato na CČN obdelamo v liniji blata, kjer kot produkt obdelava nastaja bioplin, ki ga uporabljamo za soproizvodnjo električne in toplotne energije. Energija se uporabi za samo delovanje CČN. V letu 2020 smo s posodobitvijo linije blata in novo kogeneracijsko napravo povečali proizvodnjo električne energije in pričakujemo, da bomo samooskrbo iz prejšnjih 30 %, v letu 2021 dvignili na več kot 50 %. V procesu obdelave v liniji blata nastalo odvečno anaerobno stabilizirano in dehidrirano blato pa je potrebno odstraniti skladno z veljavno zakonodajo. Že dolgo časa, sploh po 15. juliju 2009, ko odlaganje blata na odlagališčih odpadkov ni bilo več možno, pa je na tem področju nastalo kup težav. Problem, kam z blatom iz čistilnih naprav, izhaja iz dejstva, da v Sloveniji nimamo urejenega tega področja, pa ne s stališča zakonodaje, temveč s stališča praktičnih rešitev. Kot vemo, blato nastaja v procesu čiščenja odpadnih vod in se mu ne moremo izogniti. Vedno bo nastajalo, če želimo odpadne vode, ki jih proizvajamo mi vsi, očistiti do mere, ki naj ne bi pretirano škodovala okolju. Na trgu deluje več podjetij, ki se ukvarjajo s prevzemom in odstranjevanjem blata, ki pa ga v večini izvažajo v tujino. Med letošnjo prvo »korona« krizo je nastal ogromen problem, saj so se meje držav zapirale in tako smo bili postavljeni pred dejstvo, da moramo sami »poskrbeti« za to blato, ki se nam je začelo kopičiti na dvorišču. K sreči so se meje ponovno odprle in reševanje tega problema smo zopet prestavili na kasnejši čas.

Slika 2. CČN Šaleške doline kogeneracija IET BIO 210

Kogeneracijska naprava

Pri reševanju problematike odstranjevanja blata iz čistilnih naprav je treba na dolgi rok upoštevati dejstvo, da moramo izpolnjevati evropske direktive, ki pa predvidevajo, da bo po letu 2030 obvezen monosežig blata za vse komunalne čistilne naprave, ki so večje kot 50.000 PE, saj je le iz takšnega pepela možno reciklirati fosfor. Za proizvodnjo fosfatnih gnojil je EU trenutno zelo odvisna od uvoza fosfatnih kamnin, izkopanih zunaj EU (več kot 90 % fosfatnih gnojil, ki se uporabljajo v EU, se uvaža, večinoma iz Maroka, Tunizije in Rusije). Medtem ko gospodinjski odpadki (zlasti blato iz čiščenja komunalnih odpadnih vod) vsebujejo velike količine fosforja, ki bi - če bi se reciklirali v skladu z modelom krožnega gospodarstva - lahko potencialno pokrili približno 20–30 % povpraševanja EU po fosfatnih gnojilih.

Na področju odstranjevanja blata nas tako v prihodnosti čaka še precej dela.

V zadnjih letih se je veliko pisalo in govorilo o pravici do vode, ta pravica je bila tudi zapisana v našo ustavo. Vsekakor je voda naša pravica, a je hkrati tudi dolžnost in odgovornost. Vsa človekova dejanja se odražajo tudi v vodnih telesih. Ko pitno vodo uporabimo, nastane odpadna voda, ki se sedaj prečiščuje večinoma na čistilnih napravah s konvencionalnim čiščenjem, ki pa ne odstranjujejo sodobnih mikroonesnažil. To nas nenehno sili v razmišljanje, kako uporabiti nove tehnologije in tehnologije prihodnosti že danes, da iz odpadne vode odvzamemo vse, kar je še uporabno in kar ne sme priti v okolje, da ohranimo naše vodotoke in podzemne vode tudi v prihodnje. Ob tem moramo vso razpoložljivo voljo in energijo vložiti v razmišljanje in realizacijo izrabe vseh snovi, ki so v odpadni vodi prisotne, kot surovine, in tudi na ta način izvrševati politiko krožnega gospodarstva.

Nataša Uranjek, vodja službe za tehnologije in nadzor